V vsem obstoju človeštva poizkušamo razumeti naravne zakonitosti in ves 
čas iz narave črpamo moč, ki nam je potrebna za vsakodnevne obveznosti. Glina, kot naravni material, nam daje možnost, da ostanemo v sožitju z naravo in da izražamo svoja razmišljanja in hotenja, da na svojstven način prikažemo resničen ali domišljijski svet z različnimi likovnimi pristopi.
Že pred leti sem prebrala misel neznanega avtorja, da keramika ni posebna stroka, temveč neozdravljiva bolezen. Morda je to razlog, da z Nikom neskončno uživava v delu z glino in ob druženju s kolegi keramiki. Tudi na letošnjem 17. Mednarodnem simpoziju umetniške keramike smo ustvarili veliko novih del, veliko smo se naučili in se prijetno družili. Kot je dejala Edita Rithag, lepi, prijetni spomini na skupno druženje pustijo dolge sence. Vsi udeleženci ji verjamemo, saj smo se zadovoljni in polni vtisov le s težavo razšli.
Barba Štembergar Zupan